by drobnestvari | Jun 20, 2026 | hisa
Po nekaj mesecih čakanja smo končno prevzeli hišo in dobili ključe. Hitro smo ugotovili, da bo treba najprej poskrbeti za varnost. Del pod nadstreškom je bil zavarovan le s horizontalnimi zajlami, kar ni bilo najbolj primerno za našega malega fanta. In naš prvi projekt je bila postavitev lesene količaste ograje. Ograja je top – še lepša, kot smo pričakovali.
Spoznali smo tudi nekaj novih sosedov. Eden od bližnjih sosedov ima celo koze! Medtem pa trava ni mirovala in prvo košnja je za nami. Adam s svojo novo kosilnico, jaz z že dobro uigrano od prejšnega lastnika.
Predvsem pa smo začeli pripravljati načrte za naslednje mesece. Očistiti in pripraviti bo treba dimnik, urediti odzračevanje radona ter hišo očistiti od zunaj in znotraj. Test odstranjevanja barve na zunanjem delu je za nami in rezultat je bil res dober.. zanimivo bo!
Dela ne bo zmanjkalo, vendar se veselimo in se nam nikamor ne mudi. Korak za korakom, pa bo!
by drobnestvari | Maj 7, 2026 | hisa
Odločitev za nakup ni bila lahka. Zadnje oglede sva opravljala še tik pred predvidenim datumom rojstva našega Leva — na srečo je malo počakal. Dokončno odločitev sva sprejela na božični večer. V hiši sva takoj videla velik potencial. Po vseh ogledih sva ravno v tej hiši začutila nekaj posebnega, dušo in občutek doma. In ravno prav je posebna za nas. Misliva, da bo dovolj prostorna, predvsem pa nama je bila všeč velika terasa, vrt in občutek miru, ki ga ima okolica.
Spoznala sva tudi prejšnje lastnike, res prijetno družino, in zato z še večjim veseljem stopamo v to hišo in njeno novo zgodbo.
Preden se vanjo vselimo, jo bova malo osvežila in opremila po svoje, da ji dodamo še nekaj našega karakterja. Ker je hiša lesena, prinaša tudi svoje posebne izzive. Najprej bova poskrbela za les in za to, da ostane lepa in ohranjena še mnogo let. Že delava načrte, ponavadi zvečer, ko otroci zaspijo.
Vsako stvar dobro premisliva, se čim bolj pozanimava in pridobiva več različnih ponudb. Nekaj jih že imava, veliko dela pa je še pred nama. Našo obnovo, vsa iskanja rešitev, materialov in sodelovanja z izvajalci bova delila tukaj — korak za korakom.
by drobnestvari | Maj 7, 2026 | hisa
Naš prvi dom je bilo stanovanje na Celovški v Ljubljani. Lepo, obnovljeno in za naju na začetku čisto dovolj veliko. Sploh v času, ko sva imela le Ruto, Sara pa je še študirala — blizu centra mesta, kavice, sprehodi in kolo. In ves čas so bili okoli nas najboljši sosedje!
Potem so si punce zaželele malega kužka in prišla je zlata prinašalka Luna. Čez nekaj let sta prišla med nas še naša fanta – Adam in Lev. Počasi je stanovanje začelo postajati premajhno – otroški voziček na hodniku, škatle igrač, pa inštrumenti, knjige, kupi cunj…
In tako se je začelo iskanje novega doma. Bilo je dolgo iskanje, res dolgo. Vsak dan sva spremljala oglase na nepremičnine.net, klicala naokoli in hodila na oglede. Skupaj sva naštela več kot 60 ogledov različnih hiš in parcel… na različnih koncih okolice Ljubljane. In ko sva glede na situacijo že skoraj obupala, sva našla pravo. Nekaj časa sva sicer še zbirala pogum, potem pa sva se odločila — za hišo iz brun.
by drobnestvari | Avg 14, 2024 | Uncategorized
Ko sva s Saro razmišljala o cilju našega poročnega potovanja, sva vedela, da bo treba upoštevati želje vseh. Smo pa štirje – mali pleničkar, ena skoraj najstnica in midva… vsak s svojimi željami. Tako sva preračunavala kilometre, ki bi jih lahko dnevno prevozili, gledala vremenske razmere, da ne bi bilo prevroče, hkrati pa sva iskala kraje, ki bi bili zanimivi za vse.
Na koncu je izbira padla na severni del Španije. Pot smo zato nadaljevli skozi Zaragozo in Pamplono, vse do lepega obmorskega mesteca Mutriku. Tam smo v kampu Sveta Elena dobili zadnje prosto mesto – majhno, a ravno pravšnje za nas.
Kamp je bil idealno izhodišče za naše sprehode do oceana, z avtom pa smo od tam hitro prišli do Zarautza, mesta, ki nam ga je Sara predstavila kot sanjsko surfersko prizorišče.
Sara si je namreč že dolgo želela sprobati ravnotežje na deski in ko je končno probala, je bil to za njo izpolnjen cilj. Skupaj smo si privoščili družinski tečaj surfanja, kjer smo vsi uživali v borbi z valovi.
Seveda smo si vzeli čas tudi za druga mesta, kjer se je skoraj nujno treba ustaviti – na primer Bilbao in San Sebastian. Moj cilj pa je bil Picos de Europa. Ko sem brskal po internetu, sem namrač našel res lepe fotografije hribov in jezer. Vendar pa se je kasneje izkazalo, da ni bilo ravno idealno. Nacionalni park, ki ni ponujal nekih možnosti za prenočevanje na kmetijah, zato smo morali iskati prostor v tamkajšnjih kampih. Na žalost smo ob prihodu hitro ugotovili, da so vsi kampi polni, povsod so nas zlahka zavrnili. Večer je prehajal v noč, otroka sta počasi postala utrujena, mala sirena na zadnjem sedežku se je vklopila.. lačni, utrujeni in razočarani smo iskali rešitev.
K sreči pa smo v majhni vasi opazili znak školjke in rumeno puščico – simbol, ki nas je vodil do “Albegue de peregrinos,” zatočišča za romarje, ki se podajajo na Camino de Santiago. Tam so nas res lepo sprejeli – ponudili so nam prostor ob cerkvi, kjer smo lahko parkirali za nočitev, si v miru skuhali večerjo in se umili. Ko sem videl, kako dobrodošli smo bili med njimi, so se mi takoj vrnili spomini na moj Camino de Santiago, ko smo ga pred precej leti s Petro in družbo kolegov prevozili s kolesom. Vedel sem, da bo to naš novi cilj potovanja.
In res smo se podali na zahod, proti Santiagu de Compostela, kamor se številni podajo peš, s kolesom, nekateri celo z vesli. Vesel sem, da smo izbrali to pot, saj je tamkajšnje vzdušje naredilo dober vtis na vse nas. Verjamem, da bo tudi Ruti ostal v lepem spominu in se bo morda enkrat tudi ona s prijatelji podala na to pot.
In zdaj nas čaka le še pot nazaj domov.
by drobnestvari | Avg 2, 2024 | Uncategorized
In smo končno šli na pot. Malo manj običajno poročno potovanje – odločila sva se za potepanje skupaj z otrokoma z najetim strešnim šotorom Mamut 4×4, ki je za nekaj tednov postal naš dom na kolesih. Če imajo običajno hoteli do 5 zvezdic, jih ima naš nešteto – če le pogledaš v nebo.
Sara si je vedno želela takšnega potepanja po Evropi in bivanja v naravi in res je lepa izkušnja za otroke in odrasle.
Pot nas je najprej vodila iz Slovenije v vinorodne predele Italije. Prvi postanek je bila Padova, kjer smo si privoščili našo že tradicionalno pico, ki še vedno ohranja svojo slavo v tem mestu. Za nočitve smo izbirali kmetije na poti, prva je bila nekje med vinogradi nad Verono. Zbujanja med vinogradi so resnično lepa – svež zrak, razgledi in sonce te hitro zbrcajo iz šotora.
Počasi smo nadaljevali pot proti jugu Francije, kjer smo obiskali Nico. Pravkar zaključeni Tour de France je mestu prinesel še dodatno živahnost. Kljub temu, da je mesto veliko, ima prijetne plaže – osvežili smo se v kristalno čistem turkiznem morju. Sklenili smo, da se na poti nazaj domov ponovno ustavimo.
Naša pot se je nato vijugala skozi čarobno Provanso. Čeprav smo zamudili tisti pravi razcvet vijolične sivke, je pokrajina vseeno zelo lepa in posebna. Tudi tukaj smo noči prespali na kmetijah, spoznali prijazne domačine.
Videli smo kako poteka pridelava medu, opazovali smo ritem življenja na kmetiji, spoznali osle, konje, ovce, koze… kar je navdušilo tako Ruto kot Adama, priznam – tudi mene.
Skoraj sem pozabil omeniti postanke v manjših mestih kot sta Arles in Aix-en-Provence – prijazna manjša mesta, kjer smo si poleg ogledovanja privoščili kakšno tradicionalno dobroto in izkoristili čas za pranje cunj.
Ko smo prispeli v Španijo, smo si najprej privoščili počitek na obali, Platya d’Aro nam je bila tako zelo všeč, da smo obtičali še dan več, kot smo sprva planirali.. pač res smo potrebovali še nekaj dni sonca, malo vitamina D.. nato pa smo se odpravili v srce Barcelone. Sprehodili smo se po ikonični Las Ramblas, Ruta je bila navdušena nad veličastno Sagrado Família, za uživanje v razgledih Parka Güell pa je bilo prevroče. Jug Španije smo zaključili z nočitvijo ob benediktinskem samostanu na katalonski sveti gori Montserrat, kjer hranijo kipec črne Marije, ki predstavlja simbol Katalonije.
In gremo počasi naprej… 🙂
Stran 1 od 612345...»Zadnja »
