Po srednjeveških ulicah…
Mesto v Italiji, v pokrajini Perugia v deželi Umbrija… Assisi.
Kraj, kjer se spomnimo, da je življenje veliko bolj preprosto, kot se nam včasih zdi. 🙂
Zimske počitnice 2022
Soline
Sol je morje, ki ni moglo nazaj v nebo.
Soline pa so bile super ideja za praznovanje Rutinega rojstnega dne. Sprehod v družbi bratrancev.
ž 
Jata
»Prejšnjo jesen, ste videli gosi, ki so letele proti jugu v obliki črke V. Premišljevali ste, ali so znanstveniki že ugotovili, zakaj tako letijo. Vsaka ptica, ko zamahne s krili, ustvari vzgonski veter za ptico, ki ji neposredno sledi. S tem, ko letijo v obliki črke V, celotna jata leti 71 odstotkov hitreje kot če bi vsaka ptica letela samostojno.
Ljudje, ki so usmerjeni na nek skupen cilj in čutijo vsaj nekaj skupinske pripadnosti zaradi medsebojnega zaupanja potujejo hitreje in enostavnejše. Če gos izpade iz jate, takoj začuti močan udar vetra, saj ji prednja ptica ne zagotavlja več zaščite. Zato se takoj zopet vrne v jato.
Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem, bi v taki obliki ostali ne glede na to, ali vodimo al pa sledimo (sprejeli bi tujo pomoč in tudi sami bi pomagali drugim). Ko se gos utrudi, naprej spusti močnejše gosi. Normalno je, da se pri zahtevnejših opravilih menjavamo.
Tako ljudje kot gosi smo odvisni drug od drugega. Gosi iz ozadja z glasovi vzpodbujajo tiste spredaj, da obdržijo svojo hitrost. Ljudje se moramo prepričati, da naši klici iz ozadja tiste spredaj vzpodbujajo in ne kaj drugega. Končno – in to je zelo pomembno – ko gos zboli ali pa je ranjena in izpade iz jate, jo dve gosi spremljata in ji pomagata pristati.
Z njo ostaneta toliko časa, da je zopet sposobna leteti ali pa da umre. Šele takrat zopet vzletita sami ali pa se pridružita kakšni drugi jati. Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem, potem bi morali stati drug ob drugem tako v dobrih kot v slabih trenutkih.« (M.Olson)
Jesensko pričakovanje
Najprej je sama tema, najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste, a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat in jaz pridem na svet.
(T. Pavček)
Družinsko drevo
Kot vsako drevo, potrebuje močno steblo, ki ga nosi in mu daje oporo v vsakem vremenu.
Kmalu zraste veja. In še ena. Še ena in vse do lepe bujne krošnje, polne zelenih listov. Včasih se kakšna posuši, da lahko na istem mestu zraste nova. Še lepša in še močnejša.
Celotno drevo, od tal do vrha, od korenin pa vse do zadnjih vršičkov teži k temu, da bi nekoč obrodilo sad.
Drevesa ne bi bilo brez trdnih korenin. Kot nevidni prstki mu podajajo vsakdanjo hrano. Vseh ne vidimo, pa vseeno vemo, da so nekje in skrbijo, da drevo lahko raste in se širi.
