Dooolgčas..

Pred počitnicami so mediji polni predlogov, kaj naj družine počno za zabavo otrok, novinarji pa se redno obračajo na strokovnjake, da bi izvedeli, kaj naj starši storijo, da otrokom ne bo dolgčas. Letos sem se odločil, da bom odgovoril tako, da bom naredil reklamo za dolgčas in vse, kar sodi zraven.

Kar sledi, pa ni napisano z namenom, da bi starši, ki z veseljem hodijo z otroki na izlete ali v muzeje in ki počnejo druge stvari, za katere med letom nimajo časa, imeli slabo vest.

To pišem za starše, ki se jim zdi, da je zahteva po nenehni skrbi za otroško zabavo naporna, in tistim, ki imajo slabo vest, ker se jim ne ljubi in bi raje poležavali, prepleskali kuhinjo ali preživeli nekaj dni, ne da bi bili pod pritiskom polnega koledarja ali kujavega otroškega »dooooooolgčas mi je!«

Potrošniki

V zadnjih desetih, petnajstih letih so otroci in starši pridobili novo identiteto, ki vedno bolj prekriva njihovo bolj osebno obliko obstoja: v dobrem in slabem so postali potrošniki. Za mnoge je potrošništvo postalo neke vrste odvisnost: odrasli „MORAJO“ po nakupih, otroci pa se dooooooolgočasijo takoj, ko niso deležni zunanjih spodbud v obliki pouka, vzgoje, računalniških igric, devedejev, televizije in podobnega. Že v vrtcu malčki postanejo potrošniki pedagoške spodbude in storitev. Vrtci pri nas so razmeroma kakovostni in spodbude, ki jih otroci dobijo, so tako pomembne kot uporabne, predvsem pa jih je veliko. Tako veliko pravzaprav, da imajo okoli 14. ure otroci vsega dovolj. Vendar tukaj ni mogoče storiti ničesar, dokler imajo vzgojne ustanove relativno malo kvadratnih metrov na posameznega otroka, in se zato nujno osredotočajo na skupinske dejavnosti, za vrednost dolgočasja pa se bolj malo menijo.

Ustanove in pedagogi v njih so tako marljivi in zaupanja vredni, da pogosto postanejo zgled za starše. To med drugim pomeni, da se ti čutijo prisiljene, da popoldne, ko poberejo otroke iz vrtca in šole, nadaljujejo tam, kjer so pedagogi nehali. Pritisk prihaja tudi od otrok, ki doma prav tako zahtevajo enako raven zabave. In ko napočijo počitnice, začnejo doživljati abstinenčno krizo. S svojim dolgočasenjem in zahtevami po zabavi in zaposlitvi se obrnejo na starše. In kaj naj ubogi starši storijo? Tisti, ki imajo dovolj energije, lahko pripravijo zanimiv dnevni spored. Tisti bolj utrujeni lahko poskusijo z risanko in malo slabe vesti.

Sam predlagam, naj otroke pustijo, da se dolgočasijo, in naj to storijo z mirno vestjo.

Siti vsega

Nekateri otroci imajo obdobja, ko se veliko pritožujejo, da jim je dolgčas, v resnici pa hočejo povedati, da so nemirni in naveličani. Za večino otrok velja, da kadar se »dolgočasijo«, to pomeni, da čutijo v telesu nekakšen nemir, ki zaznamuje prehod od tega, da so potrošniki spodbud iz okolja, k zaupanju v lastne ustvarjalne sposobnosti, ki jih imamo vsi. Zdi se, da majhni otroci vedo, da tega nemira ni mogoče vedno utišati z novim potrošništvom. Večina staršev je že doživela, da otrok dosledno zavrača vse predloge odraslih, kaj bi lahko počel. Če obe strani zdržita, le redko traja več kot četrt ure, preden se otrok zatopi v to ali ono.

Tudi odrasli občutijo nemir, ko je koledar prazen in se nam ni treba ves čas na nekaj ali nekoga odzivati. Najnovejša zaposlitev za otroke in odrasle — »šoping« — nemir utiša, med drugim zato, ker sproža hormon endorfin, ki deluje pomirjevalno in tako življenju daje površinski smisel.

Današnji otroci in mladostniki tako kot vselej posnemajo odrasle.

Sami niso sposobni prepoznati odvisnosti in tisti, ki nimajo staršev, ki bi jo lahko plačevali, se lahko znajdejo na stranskem tiru ali pa delno izgubijo stik z vrstniki.

Dolgočasje je pomemben ključ do boljšega ravnovesja v posamezniku, ne glede na starost. Če smo dovolj potrpežljivi, da se prebijemo skozi nemir, najdemo stik z ustvarjalnostjo, ki pomeni veliko več od slikanja, risanja, oblikovanja. Ustvarjalnost je v nas, tako spoznavamo same sebe, naučimo se izražati. Ustvarjalna obdobja vsebujejo tudi skorajda meditativne trenutke zamišljenosti, ki vodijo k miru in izpolnjenju praznine, kakršno smo občutili še pred uro. Zato je ustvarjalnost zelo pomembna za otrokovo samopodobo: postanejo manj odvisni od tega, da morajo biti podobni drugim, da bi jih sprejeli, in postanejo samostojnejši. Vse skupaj dejansko vodi k večjim socialnim sposobnostim.

Mirna vest

Ko pride otrok k vam in mu je »dooooolgčas«, ga lahko z mirno vestjo objamete in rečete: »Čestitke, dragi moj! Komaj čakam, da vidim, česa se boš lotil.« To vaše priljubljenosti ne bo povečalo, toda otroku boste dali dragoceno možnost, da uporabi notranje spodbude, namesto da nabavi še več zunanjih. Skoraj še bolje pa je, če se lahko dolgočasite skupaj, saj boste odkrili, da se lahko o marsičem pogovorite, če je zabava izklopljena in če ste se prebili skozi nemir. Takrat se ustvari bližina tudi med odraslimi.

Svoje potrošniške identitete se ne moremo osvoboditi, lahko pa jo nadzorujemo in poskrbimo, da se tega naučijo tudi otroci. Ne tako, da pridigamo proti porabi, ampak tako, da skupaj odkrijemo nove dimenzije v trenutkih, ko si lahko oddahnemo od vsakodnevnih zahtev.

Dolgočasje ni prijetno, vendar nagrada čaka takoj za vogalom. Prijetne počitnice!

Jasper Juul… v Ringarajine iskrice, leta 2008

Všeč so mi…

Všeč so mi ljudje, ki vibrirajo, ljudje, na katere ni potrebno pritiskati, katerim ni potrebno reči, da naredijo stvari, ampak vedo, kaj morajo narediti in to delajo. Ljudje, ki negujejo svoje sanje, dokler te sanje ne prevladajo v njihovi lastni resničnosti. Všeč so mi ljudje, ki so sposobni, da prevzamejo nase posledice svojih dejanj, ljudje, ki tvegajo gotovo za negotovo, da gredo za sanjami, ki dovolijo pobegniti od razumnih nasvetov, tako da pustijo rešitve v rokah našega očeta…

Všeč so mi ljudje, ki so pravični do drugih ljudi in do sebe, ljudje, ki se veselijo novega dneva, drobnih stvari, ki obstajajo v njihovem življenju, ki živijo vsako uro z dobro voljo in dajejo od sebe najboljše, ki so hvaležni, da živijo, da lahko podarijo nasmehe, ponudijo svoje roke in velikodušno pomagajo, brez da bi pričakovali karkoli v povračilo.

Všeč so mi ljudje, ki me znajo konstruktivno in neposredno kritizirati, ampak brez da bi me prizadeli ali ranili. Ljudje, ki so obzirni. Všeč so mi ljudje z občutkom pravičnosti. Takšne imenujem svoje prijatelje. Všeč so mi ljudje, ki poznajo pomen veselja in ga slavijo. Ljudje, ki nas med šalami učijo gledati na življenje s humorjem. Ljudje, ki nikoli ne prenehajo biti otroški. Všeč so mi ljudje, ki s svojo energijo nalezejo druge.

Všeč so mi iskreni in neposredni ljudje, ki so sposobni nasprotovati odločitvam drugih z razumljivimi argumenti. Všeč so mi zvesti in vztrajni ljudje, ki se ne utrudijo, ko gre za dosego ciljev in idej. Všeč so mi ljudje z razsodnostjo, ki se ne sramujejo priznati, da se motijo ali česa ne vedo. Ljudje, ki priznajo svoje napake in se resnično trudijo, da jih ne ponovijo. Ljudje, ki se borijo proti težavam. Všeč so mi ljudje, ki iščejo rešitve.

Všeč so mi ljudje, ki razmišljajo in v notranjosti meditirajo. Ljudje, ki cenijo sebi podobne ne zaradi socialnega stereotipa ali zaradi tega, kako izgledajo. Ljudje, ki ne obsojajo in ne pustijo, da bi obsojali drugi. Všeč so mi ljudje, ki imajo osebnost. Všeč so mi ljudje, ki razumejo, da je največja človekova napaka to, da poskuša iz glave izvleči tisto, kar ne pride iz srca.

Občutljivost, pogum, solidarnost, dobrota, spoštovanje, mirnost, vrednote, veselje, ponižnost, vera, sreča, obzirnost, zaupanje, upanje, hvaležnost, modrost, sanje, kesanje in ljubezen do drugih so bitvene stvari, ki označujejo LJUDI.

Ruta

“…zgodba žene, ki ni bila članica izvoljenega ljudstva in zaveze. Bila je Moabka in je prebivala v Moabu, v deželi, ki je častila druge bogove. Ime Ruta v hebrejščini pomeni prijateljica. Poročena je bila z enim od sinov judovske matere Naomi, ki je s svojima sinovoma poprej prišla v Moab, ker je bila velika lakota v Betlehemu in okolici. 

Ko je Rutin mož umrl, se je tašča Naomi vrnila v Judovo deželo. Ruta je šla s taščo, kljub temu, da jo je tašča nagovarjala naj ostane v svoji deželi Moabu. Tašči Naomi je govorila, da je njeno ljudstvo poslej tudi Rutino ljudstvo, in Naomin Bog tudi Rutin Bog, tvoj Bog je tudi moj Bog. Med taščo in snaho je vladalo veliko prijateljstvo. 

Naomi je imela zelo bogatega sorodnika Boaza. Ta jo je opazil, ko je nabirala klasje na njegovih poljih. Naomi pa je Booza spomnila na levitsko dolžnost, da obudi potomstvo svojemu sorodniku. Ruto pa je poučila, kako naj se približa Boazu. Ta se je odločil, da jo bo vzel za ženo. To odločitev je sprejela tudi judovska skupnost pri mestnih vratih. Boaz je vzel Ruto in postala mu je žena in mu rodila sina Obéda. Ta je bil oče Davidovega očeta Jeseja. 

Ruta je bila žena, ki se je v pravem izraelskem smislu bala Boga. Ta njen strah ni bil negativen, ampak je to bila njena nežna in globoka skrb živeti in delati tako, da bo Bogu po volji in v dobro Izraelove hiše. In v tem smislu je bila Ruta velika svetopisemska žena obljube.” 

V deželi Malgašev..

“Brezdomci in reveži, ki so pristali na to, da zapustijo smetišče in ulice Antananariva, kjer so se bojevali za preživetje, zdaj živijo v vaseh Akamasoe. Njihov gmotni položaj se je izboljšal, čeprav je še vedno težaven; znova so dobili voljo do življenja in upanja. To je bilo mogoče! 

Poznam srečo tisočerih obrazov ljudi, ki neutrudno delajo; razsvetljujeta jih nasmeh in pogum. Ubogi, ki želijo svoje življenje znova vzeti v roke, imajo navadno za seboj zmedeno notranjo prenovo, šele nato lahko najdejo ravnovesje duše in srca, in jih znova prevzame želja po življenju in delovanju. Potrebujejo tudi družbeno, moralno in duhovno podporo, da se lahko odpovejo zakonu nasilja, ki jim je pomagal vzdržati – tako v dobrem kot v slabem. Nekateri za to potrebujejo več mesecev ali celo let. Vsi ti dobljeni boji me napolnjujejo z veseljem in mirom.” 

(Iz knjige Dnevnik spopada – Pedro Opeka)