Ko sva s Saro razmišljala o cilju našega poročnega potovanja, sva vedela, da bo treba upoštevati želje vseh. Smo pa štirje – mali pleničkar, ena skoraj najstnica in midva… vsak s svojimi željami. Tako sva preračunavala kilometre, ki bi jih lahko dnevno prevozili, gledala vremenske razmere, da ne bi bilo prevroče, hkrati pa sva iskala kraje, ki bi bili zanimivi za vse.
Na koncu je izbira padla na severni del Španije. Pot smo zato nadaljevli skozi Zaragozo in Pamplono, vse do lepega obmorskega mesteca Mutriku. Tam smo v kampu Sveta Elena dobili zadnje prosto mesto – majhno, a ravno pravšnje za nas.
Kamp je bil idealno izhodišče za naše sprehode do oceana, z avtom pa smo od tam hitro prišli do Zarautza, mesta, ki nam ga je Sara predstavila kot sanjsko surfersko prizorišče.
Sara si je namreč že dolgo želela sprobati ravnotežje na deski in ko je končno probala, je bil to za njo izpolnjen cilj. Skupaj smo si privoščili družinski tečaj surfanja, kjer smo vsi uživali v borbi z valovi.
Seveda smo si vzeli čas tudi za druga mesta, kjer se je skoraj nujno treba ustaviti – na primer Bilbao in San Sebastian. Moj cilj pa je bil Picos de Europa. Ko sem brskal po internetu, sem namrač našel res lepe fotografije hribov in jezer. Vendar pa se je kasneje izkazalo, da ni bilo ravno idealno. Nacionalni park, ki ni ponujal nekih možnosti za prenočevanje na kmetijah, zato smo morali iskati prostor v tamkajšnjih kampih. Na žalost smo ob prihodu hitro ugotovili, da so vsi kampi polni, povsod so nas zlahka zavrnili. Večer je prehajal v noč, otroka sta počasi postala utrujena, mala sirena na zadnjem sedežku se je vklopila.. lačni, utrujeni in razočarani smo iskali rešitev.
K sreči pa smo v majhni vasi opazili znak školjke in rumeno puščico – simbol, ki nas je vodil do “Albegue de peregrinos,” zatočišča za romarje, ki se podajajo na Camino de Santiago. Tam so nas res lepo sprejeli – ponudili so nam prostor ob cerkvi, kjer smo lahko parkirali za nočitev, si v miru skuhali večerjo in se umili. Ko sem videl, kako dobrodošli smo bili med njimi, so se mi takoj vrnili spomini na moj Camino de Santiago, ko smo ga pred precej leti s Petro in družbo kolegov prevozili s kolesom. Vedel sem, da bo to naš novi cilj potovanja.
In res smo se podali na zahod, proti Santiagu de Compostela, kamor se številni podajo peš, s kolesom, nekateri celo z vesli. Vesel sem, da smo izbrali to pot, saj je tamkajšnje vzdušje naredilo dober vtis na vse nas. Verjamem, da bo tudi Ruti ostal v lepem spominu in se bo morda enkrat tudi ona s prijatelji podala na to pot.
In zdaj nas čaka le še pot nazaj domov.